V Galeriji gradu Bogenšperk je od 27. avgusta do 31. oktobra razstavljala akademska slikarka Nuša Smolič. S svojo petnajsto predstavitvijo zapored je sklenila četrto poglavje svojega obsežnega in dolgoročno zasnovanega projekta samostojnih postavitev na domačih in mednarodnih prizoriščih, v letu 2026 pa se bo njen projekt nadaljeval z novo razstavo in odprl peto poglavje tega širšega umetniškega procesa.
Razstava Sreča(n)je , ki smo jo gostili na Bogenšperku, je umetniško in eksistencialno vabilo h globlji navzočnosti, k prepoznavanju hvaležnosti kot temeljnega notranjega vira, ki preobraža pogled na svet. Zato je izhodišče zanjo preprosto, a silovito; sreča kot stanje bivanja in srečanje kot prostor stika – s seboj, z drugimi, z naravo – z življenjem. Ko postanemo zares prisotni, se tudi najmanjši trenutek razpne v pomenljivost in povabi k refleksiji: Kaj pomeni zares doživljati?
Dela na razstavi se ne naslanjajo le na upodobitve zunanjega sveta, temveč ponujajo introspektivne pokrajine, prostore občutij, misli in preobrazb. Umetnica skozi barvne odnose, ritme potez in tišino platna raziskuje subtilno dinamiko med vidnim in nevidnim, med obliko in doživetjem. Tako slika ni zgolj podoba, temveč vabilo v prostor, kjer čutno sreča zavestno.
Na tej poti umetniška dela postanejo tiha zrcala naše notranjosti, v kateri se estetski užitek prepleta z globokim notranjim odzivom. Srečanje z umetnostjo se spremeni v intimno popotovanje skozi lastne občutke in misli. Ni več pomembno razumeti, kaj slika »pomeni«, temveč prepoznati odseve lastnega bistva v njeni podobi. Včasih nas ujame intenzivnost pogleda portreta, drugič razpoloženje barvne pokrajine ali brezmejna svoboda abstraktne kompozicije, ki odpira vrata k našim neizgovorjenim delom sebe.
Razstava v svoji tišini odpira prostor zavedanja, da sreča ni cilj, temveč stanje pozornosti. Da srečanje ni naključje, temveč izbira, ki zahteva ranljivost in pogum.
Sreča(n)je je prostor subtilne moči, vabilo, da ne postanemo le gledalci, temveč udeleženci. Da srečamo življenje z odprtostjo, v kateri se skriva najgloblje čudenje. In v tem čudenju hvaležnost – sreča.