Včeraj smo v prijetnem vzdušju v okviru Šmartnovanja 2025 odprli likovno razstavo Andreja Hostnika z naslovom »Mozaik likovnega ustvarjanja«.
Iskrena hvala vsem, ki ste soustvarili lep večer – glasbeni skupini Akustik Kvatro za čudovit glasbeni program in vsem govorcem za navdihujoče besede.
Razstava je na ogled do 31. januarja v prostorih gradu Bogenšperk.
Vabljeni k ogledu!
“Umetnik, ki ga nocoj predstavljamo, Andrej Hostnik, je ustvarjalec, ki z mozaikom ne gradi le podob, temveč občutja. Njegova dela niso zgolj sestavljanke barvnih steklenih koščkov, ampak so poetične konstrukcije svetlobe, prostora in pomena. V vsaki kompoziciji se zrcalijo potrpežljivost, natančnost in notranja vizija, ki iz drobcev ustvarjajo harmonijo.
Mozaik je ena najstarejših in najtežjih umetniških tehnik. Že tisočletja govori o potrpežljivosti, o sestavljanju sveta iz razlomljenih delov. Andrej Hostnik tehniko antičnih mozaikov prevaja v sodobni jezik. Avtorje mozaiciste po kvaliteti ločimo predvsem glede na njihovo sposobnost svobodnega manipuliranja s strogimi tehničnimi zakoni geometrične kubičnosti malih mozaičnih delcev. Geometrično izbrani vzorci namreč večini umetnikov onemogočajo lirično pripoved oziroma jim narekujejo ostre in okorne kubične oblike. Le redkim mozaicistom pa se posreči korak v stran, svobodna poteza torej, ki ne zveni več šablonsko oziroma vezana na velikost in obliko delcev ter vmesni prazni prostor. Prav v tem je mojstrstvo Andreja Hostnika, ki tudi kot avtor akvarelov, risb in ostalih likovnih del vedno znova dokazuje precizno, umetelno in poetično likovno potezo. Prav poetika in liričnost, ki jo sicer izraža s svojo slikarsko potezo, sta tisti, ki ju avtor odlično seli tudi v tehniko mozaika. Njegovi mozaiki, predvsem tisti, ki so tudi motivno nastali kot plod njegove domišljije, so lirično zasnovane podobe, polne gibanja, svetlobe, dinamike in svobode izražanja.
Pri motivih se umetnik ne omejuje. Njegov pogled se giblje od človeškega obraza in pogleda do figuralnih prizorov, simbolnih dvojnosti in celo reinterpretacij klasičnih motivov (na primer reinterpretacije Leonardove Mona Lise in Zadnje večerje, nekaterih Picassovih del itd.) Rad uporablja steklo kot živ material, v katerem poteka dialog med svetlobo in barvo. Koščki stekla se ne uklanjajo popolnosti, temveč izražajo gibanje, teksturo in čustvo. Vsaka nepravilnost je del ritma, vsak odtenek pripoved o prehodu med redom in naključjem. Posebno moč njegovim delom dodaja barva. Umetnik jo uporablja estetsko in izrazno. Hladne modrine se prelivajo v tople oranže in rdečine, ustvarjajo napetosti, ki jih potem razreši s svetlobo. Njegova barvna paleta govori o nasprotjih, o ravnovesju med umirjenostjo in energijo, med introspektivnim in živahnim.
Njegov mozaik ni statičen. Združuje barvitost, ritem in izrazito občutje gibanja. Je živ dialog med materialom in umetnikom. Vsaka ploščica nosi odločitev, vsak stik med koščki je trenutek intuicije. To je umetnost, ki ne skriva sledi rok, temveč jih povzdiguje v izraz. Oko, ki zre in razkriva. Figura, ki kljubuje vetru. Obraza, ki se zdita eno in hkrati dva. In obraz, ki ga poznamo vsi, a ga tu vidimo na novo. Vse to so zgodbe o opazovanju, odnosu in identiteti.
Dekle v dežju je v trenutek deževnega dne ujeta podoba dekleta, ki vztraja v nevihti. Rdeča barva oblačila in dežnika prinaša toplino in upanje kljub sivini sveta. V tej podobi lahko vsak od nas prepozna trenutek samote, spomina ali poguma.
Delo Plesni par izraža energijo in dinamiko. Je poetična pripoved ljubezni, čuten plesni objem. Čutimo gibanje, dinamiko obeh figur. Minimalističen, a izredno izrazit in energičen motiv. Silhueta plesnega para, ujeta v črni barvi na modrem ozadju, izžareva eleganco in čustveno napetost. Kontrast med temno figuro in živim modrim ozadjem poudari gibanje, bližino in dinamiko plesa.
Delo On in ona govori o odnosu – o dveh polovicah, ki se srečata, dopolnjujeta in si hkrati nasprotujeta. Rumena in oranžna barva predstavljata toplino, a tudi napetost, dialog in iskanje ravnotežja med jaz in ti. Delo, ki se zdi igrivo, nosi globoko sporočilo o človeški dvojnosti.
Oko je simbol pogleda, opazovanja in notranjega zrenja. Središče v modrini in kontrastih nas vabi, da se zazremo vase, da spoznamo, kako gledamo svet – in kako on gleda nazaj v nas.
V tem svetu likovnih sestavljank dobi izrazito mojstrsko izpeljano stekleno podobo tudi grad Bogenšperk. Veduto, ki bi si zaslužila mesto v gradu. Ne le v podobo gradu, tudi v podobo mest Hostnik vnaša posebno globino. Uporaba toplih opečnatih in bež tonov v kombinaciji z modrim nebom ustvarja občutek svetlobe in miru.
Ob mojstrskih, samostojno skovanih motivih so na razstavi tudi reinterpretacije znanih podob iz zgodovine umetnosti, na primer Hostnikova mozaična sodobna interpretacija Mona Lise, ki jo umetnik razstavi, razbije in znova sestavi v pop ikono. Mona Lisa pri tem ni le portret, ki nas spremlja z očmi, temveč portret, ki se zaradi lomljenja svetlobe na površini steklenih delčkov vedno znova preoblikuje.
Razstavljena dela govorijo o pogledu, občutku, odnosu in spominu. Zrcalijo toplo dušo umetnika, ki ve, da lepota nastane, ko iz drobcev sestavimo celoto. Z deli Hostnik potrjuje, da mozaik še zdaleč ni le dekorativna umetnost, temveč izrazno sredstvo z lastnim ritmom, teksturo in energijo. V teh mozaikih se stikata tradicija in sodobnost; ročno delo, potrpežljivost in občutek za detajl se združujejo s sodobno barvno drznostjo in osebno interpretacijo sveta. Dela ne nagovarjajo le oči, temveč tudi čustva: spominjajo nas, da umetnost nastaja iz drobcev, iz trenutkov svetlobe, ki jih zberemo in sestavimo v nekaj trajnega.
Naj vam torej razstava odpre drugačen pogled v likovne prostore”.
Iz recenzije kuratorke razstave mag. Ane Kocjančič
