Razstava Jože Megliča, grad Bogenšperk, 11. 11. 2026
Umetnik, grad in slika
Jože Meglič se je rodil leta 1939 v Lomu nad Tržičem. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je diplomiral leta 1964 pri prof. Maksimu Sedeju. Leta 1966 je končal specialko za oljno slikarstvo. Od 1968 do upokojitve 2001 je služboval kot likovni pedagog na osnovni šoli v Šmartnem pri Litiji, kjer je od leta 1972 tudi živel. Umrl je leta 2006. Bil je član Društva slovenskih likovnih umetnikov. Razstavljal je na 43 samostojnih in na več kot 70 skupinskih razstavah.
Atelje je imel v gradu Bogenšperk in prav tu začenjamo današnjo razstavo, ki nosi naslov Umetnik, grad in slika. Pravzaprav sem si naslov zamislila kot besedno igro, pri kateri se da besede premešati tudi tako, da dobimo pomen Umetnik slika grad, in prav to je osrednja nit celotnega koncepta razstave. Grad danes namreč ni le prizorišče razstave, temveč je del osebne zgodovine predstavljenega umetnika, pa tudi del zgodovine tu ustvarjenih podob.
Akademskega slikarja Jožeta Megliča verjetno sokrajani poznate mnogo bolje od mene, nekateri ste ga poznali celo osebno. Hkrati ste si zadnjo spominsko razstavo, posvečeno 80. obletnici njegovega rojstva, na gradu Bogenšperk lahko ogledali v majskih mesecih leta 2019. Tako seveda veste tudi, da je bil slikar triintrideset let ustvarjalec na tem gradu in po številu let, ki jih je preživel in preslikal v enem izmed grajskih stolpov, je v gradu bival celo več kot njegov nekdanji najbolj znani lastnik Janez Vajkard Valvasor. Zadnjo razstavo so mu posvetili v Tržiču, kjer je preživel svoja prva šolska leta. V maju 2026 so namreč odprli razstavo njegovih del, poimenovano Energija prostora, vezano na njegove najbolj značilne, napol erotične prostorske krajine, ki nosijo posebno energijo. Zato je bilo za današnjo predstavitev slikarjevega opusa še posebej težko narediti koncept, ki bo drugačen od že videnih Megličevih razstav.
Kot kustosinja tokratne razstave sem želela z naslovom Umetnik, grad in slika poudariti osrednjo nit, torej povezavo med umetnikom, ki je živel v gradu, ki je občudoval njegovo zgodovino, silhueto in prostore, med ateljejem, ki ga je tu imel, in likovnimi deli, ki so nastajala pred prihodom sem, v času ustvarjanja v gradu in po tem. Zato smo tokrat osrednji stolp v galeriji namenili različnim avtorjevim pogledom na grajsko poslopje. Meglič se je večkrat, verjetno po navdihu Valvasorjeve tiskarske grafične delavnice, lotil tudi grafičnih odtisov grajske podobe Bogenšperka v tehnikah linoreza in lesoreza. Izdelal je celo nekaj ex librisov. Različne interpretacije gradu iz njegovega obsežnega opusa lahko torej občudujete prav tu, v miljeju grajskega stolpa. Hkrati bi opozorila, da so na tej razstavi prvič prezentirani umetnikovi krožniki s podobo gradu, ki niso zanimivost le njegovega opusa, temveč pomenijo tudi redkost v slovenski umetnosti druge polovice 20. stoletja. Ob tem naj omenim, da smo vitrine, v katerih so razporejene umetnikove risbe in krožniki, opremili še s plakatnimi slikami, pogledi na naravo, ki jo je umetnik lahko občudoval iz stolpa, kjer je imel atelje, in pod vplivom katere so nastale številne krajine, ter s fotografijo umetnika pri slikanju v ateljeju. Upodobitve Bogenšperka tako kar same pričajo o odnosu umetnika do stavbe in njene okolice, o odnosu prebivalca do zatočišča in o premišljeni izbiri tehnik, načina slikanja, pa tudi atmosfere, ko se je lotil slikanja ali odtiskovanja grajske podobe. V tej povezavi sem med ohranjenimi pesniškimi zapisi umetnika iskala celo pesem, ki bi jo posvetil gradu, a žal neuspešno.
V preostalih hodnikih so nanizana najizrazitejša dela iz njegove zapuščine. Izbor obsega vse njegove cikle. Megličev obsežen opus obsega krajine, mestne in industrijske vedute, figuralne kompozicije, erotično motiviko ter tihožitja. Velikokrat so dela nastala v tehnikah akrila in olja na platnu. V likovnem opusu ves čas premišljuje različne dimenzije prostora, v katerega vnaša figure in predmete. Tako nastanejo posebni prostori, ki jih kot gledalci lahko občutimo, prostori, ki jih vidimo, gledamo in občudujemo, prostori, ki se spreminjajo v vizije, in prostori, ki predstavljajo prostor, v katerem je nastala slika. Prav zato tudi razstavljeno gradivo v stolpu interpretira prostor gradu kot slikarski motiv. Priča smo dvorani, ki postane ikonografski motiv v smislu prezentacije slike v sliki, podobe v podobi.
Če premislimo Megličev opus, lahko umetnika označimo kot vestnega pričevalca narave, nadrealističnega interpreta erotike, slikarja živahno kontrastnih krajin in tihožitij, zaljubljenca in občudovalca svoje soproge in muze, hkrati pa kot umetnika, ki zna v svojih delih prezentirati tudi intimo in tišino ter se približati točki, ko se preračunano na sliki ne dogaja nič, ko ni nobenega gibanja, ko podoba statično pred nami izriše le hladnost in mirnost prostora. Taka je na primer podoba umetnikovega ateljeja. Na razstavi boste videli tudi nekaj tihožitij, pri katerih je v interier poleg svetilke ujeta tudi silhueta figure, spominjajoča na avtorja. Velik del opusa, ki predstavlja erotične krajine, je tokrat predstavljen le z nekaj deli. Opozorila bi, da erotične krajine niso le erotične, temveč so odlične kubistične interpretacije ženskega telesa, ki razpada ali pa se gradi iz številnih mehaničnih kosov. Podobe golih ženskih teles v erotičnih pozah se razkrajajo na manjše tehnične, kovinske dele in stapljajo v enormno površino kubistično zasnovane hladne in tihe industrijske krajine. Ob tem pa je na razstavi tudi nekaj povsem umirjenih realističnih krajin, ki kažejo lepoto vaških domačij in s snegom obdanih gora.
V zgodnjih letih je pri avtorju še čutiti naslon na profesorja Maksima Sedeja, na značilno intimistično slikanje in barvni kolorit. Kasneje Meglič prav v ciklusu Tovarne, Erotičnih krajinah in Kapadokiji ustvari svoj lastni stil, pri katerih se prepletajo barvitost močnih kontrastov in figure ter predmeti v ekspresivno celoto, praviloma poudarjeno z erotiko, falusi, telesnostjo, spolnimi organi in podobno. O Megličevem ustvarjalnem opusu je veliko napisanega v monografiji, ki je izšla 2009 in v kateri je strokovno besedilo o likovnih delih napisal dr. Damir Globočnik, ki je v obsežnem razponu Megličevega motivnega sveta našel pomembno lastnost njegovih likovnih del, ki so od narave neodvisni organizmi, podrejeni le lastnim zakonitostim.
Za konec naj poslanstvo otvoritve razstave predam kar umetniku samemu oziroma njegovim pesniškim mislim in besedi. V ta namen bom citirala njegovo pesem z naslovom Avtoportret, ki dobro pritiče enemu izmed avtoportretov na razstavi; kateremu, pa uganite sami:
Nizka postava,
kubistična glava,
nos megalomanski
in plašne oči;
umetniška nota
z zgoraj poganjki,
bolje – ostanki
skravžljanih možgan.